Bekstejdž

Zadnjič sem se v SecondLife znašel pred pomembno moralno dilemo.

Ali naj se iz naivno poštenega moškega avatarja za kako uro prelevim v bujno virtualno prostituko in z nekaj moralno oporečnimi kliki na rožnate ikonce »sit here« oberem kakega ameriškega n00ba za prgišče lindenskih dolarjev?

Zemlja je v Drugem Življenju nezaslišano draga in službe  slabo plačane, vsi pa si želimo vsaj kako parcelo ali manjši otoček, kjer bi postavili »svojo« virtualno hiško. Morda celo manjši kazino, s katerim bi po urah nedonosnega posedanja pred računalnikom končno stopili na pot slave in bogastva v drugem življenju. Vsaj tam, če se že v pravem ne da. 

Daleč nas je pripeljal tale »digitalni lajf«.

Če zjutraj ob kavi prebiram vest.si, Jonasov, Crnkovičev, Košakov, RTVjev, POPov feed ali kak drug hecen blog, pregledam e-pošto ter arhive oddaj, ki sem jih zamudil na TV,  in se naposled posvetim posodabljanju ter poslušanju podcastov, se pogosto zgodi, da mine pol dneva, še preden se lahko posvetim pravemu življenju.

Pa vseeno nisem niti najmanj zadovoljen s ponujenim na internetu. Celo nekam razočaran sem zadnje čase.

Ob »rojstvu« slovenskih ponudnikov internetnih storitev sem kupil najmodernejši 14,4 KB modem in za računalnikom preždel ure in ure. Bral sem navdušene razprave internetnih zanesenjakov, o možnostih za skupno znanstveno raziskovanje, izmenjavo mnenj in svobodnih misli, sanjaril ob napovedih razvoja internetnih medijev vseh sort, brez nadzora in skoraj brez pravil, vse dostopno vsem in od vsakogar.

Skoraj sem padel v nezavest, ko sem prvič IRC-al s Kitajcem.

Potem sem obsedeno pohajkoval po Resrocketovem midi-mooju in se navduševal nad spletnimi jam-i z glasbeniki iz vsega sveta. Midi je bil za takratne Resrocketovce sicer precej dolgočasno orodje, zato smo nestrpno čakali na razvoj »stisnjenih« formatov digitalnega zapisa zvoka, s katerimi bi si lahko na internetu izmenjevali posnetke pravih instrumentov in petja.

Spremljali smo ogga, true speech in takrat še neodvisni RealAudio ter napovedovali revolucijo ob pojavu spletnega radia in televizije. Vse postaje bomo slišali, smo cedili sline. Tudi tiste iz Maroka, Afganistana in Amerike. Kaj to. Kar svoj radio bomo imeli. Ne radio! Svoj TV! To bo revolucija brez primere!

Pa smo naposled dočakali mp3 in divx, ki sta nas razočarala bolj kot smo kdajkoli pričakovali.

Resrocket je namreč propadel kmalu zatem, ko so za njegovo “poslovno” plat začeli skrbeti “pravi” glasbeni podjetniki, internetnih radiev je dandanašnji več kot poslušalcev, od »točke do točke« pa se namesto »svobodne misli« raje prenaša narabutane »špile«, filme, programe in… glasbo. Spakirano v nemarno »majhnih« mp3jih. Šment.

Ko sem računalniško nepismenemu prijatelju na nov prenosnik nanesel okna in mu razložil kako “dela” internet in epošta, me je zdolgočaseno vprašal : “OK, kaj pa če nimam interneta? Kako igram igre, ali poslušam glasbo ali gledam filme?”. Razložil sem mu, da se kar tako ne da. Da bo treba v trgovino, videoteko ali knjižnico po CDje ali DVDje. Ali pa se nemara podati na trnovo pot zbiranja naukov o temačni umetnosti internetnega ravbarstva in pač plačati še za internetni priključek.

Bil je ogorčen : “Pa saj potem se z računalnikom sploh nič ne da počet, če česa ne ukradem! Za kaj sem potem plačal dvesto jurjev?”.

Svež pogled, ni kaj.

Virtualno življenje, pa naj bo SecondLife ali kakršnokoli drugo, je v glavnem v službi neomejene ponudbe reklam, wareza, kockanja in nagic. Na nepričakovano nenavaden način je postalo obrnjena zrcalna slika pravega življenja, ki nam ga – če nam je prav ali ne – narekujejo in urejajo gospoda policaji, profesorji, politiki in/ali sveti očetje.

Ali bi bilo pravo življenje enako virtualnemu, če ga ne bi?   

Objavljeno v 14.03.2007 ob 20:53 in zapisano pod KRNEKI.