Bekstejdž

Zadnjič sem se v SecondLife znašel pred pomembno moralno dilemo.

Ali naj se iz naivno poštenega moškega avatarja za kako uro prelevim v bujno virtualno prostituko in z nekaj moralno oporečnimi kliki na rožnate ikonce »sit here« oberem kakega ameriškega n00ba za prgišče lindenskih dolarjev?

Zemlja je v Drugem Življenju nezaslišano draga in službe  slabo plačane, vsi pa si želimo vsaj kako parcelo ali manjši otoček, kjer bi postavili »svojo« virtualno hiško. Morda celo manjši kazino, s katerim bi po urah nedonosnega posedanja pred računalnikom končno stopili na pot slave in bogastva v drugem življenju. Vsaj tam, če se že v pravem ne da. 

Daleč nas je pripeljal tale »digitalni lajf«.

Če zjutraj ob kavi prebiram vest.si, Jonasov, Crnkovičev, Košakov, RTVjev, POPov feed ali kak drug hecen blog, pregledam e-pošto ter arhive oddaj, ki sem jih zamudil na TV,  in se naposled posvetim posodabljanju ter poslušanju podcastov, se pogosto zgodi, da mine pol dneva, še preden se lahko posvetim pravemu življenju.

Pa vseeno nisem niti najmanj zadovoljen s ponujenim na internetu. Celo nekam razočaran sem zadnje čase.

Ob »rojstvu« slovenskih ponudnikov internetnih storitev sem kupil najmodernejši 14,4 KB modem in za računalnikom preždel ure in ure. Bral sem navdušene razprave internetnih zanesenjakov, o možnostih za skupno znanstveno raziskovanje, izmenjavo mnenj in svobodnih misli, sanjaril ob napovedih razvoja internetnih medijev vseh sort, brez nadzora in skoraj brez pravil, vse dostopno vsem in od vsakogar.

Skoraj sem padel v nezavest, ko sem prvič IRC-al s Kitajcem.

Potem sem obsedeno pohajkoval po Resrocketovem midi-mooju in se navduševal nad spletnimi jam-i z glasbeniki iz vsega sveta. Midi je bil za takratne Resrocketovce sicer precej dolgočasno orodje, zato smo nestrpno čakali na razvoj »stisnjenih« formatov digitalnega zapisa zvoka, s katerimi bi si lahko na internetu izmenjevali posnetke pravih instrumentov in petja.

Spremljali smo ogga, true speech in takrat še neodvisni RealAudio ter napovedovali revolucijo ob pojavu spletnega radia in televizije. Vse postaje bomo slišali, smo cedili sline. Tudi tiste iz Maroka, Afganistana in Amerike. Kaj to. Kar svoj radio bomo imeli. Ne radio! Svoj TV! To bo revolucija brez primere!

Pa smo naposled dočakali mp3 in divx, ki sta nas razočarala bolj kot smo kdajkoli pričakovali.

Resrocket je namreč propadel kmalu zatem, ko so za njegovo “poslovno” plat začeli skrbeti “pravi” glasbeni podjetniki, internetnih radiev je dandanašnji več kot poslušalcev, od »točke do točke« pa se namesto »svobodne misli« raje prenaša narabutane »špile«, filme, programe in… glasbo. Spakirano v nemarno »majhnih« mp3jih. Šment.

Ko sem računalniško nepismenemu prijatelju na nov prenosnik nanesel okna in mu razložil kako “dela” internet in epošta, me je zdolgočaseno vprašal : “OK, kaj pa če nimam interneta? Kako igram igre, ali poslušam glasbo ali gledam filme?”. Razložil sem mu, da se kar tako ne da. Da bo treba v trgovino, videoteko ali knjižnico po CDje ali DVDje. Ali pa se nemara podati na trnovo pot zbiranja naukov o temačni umetnosti internetnega ravbarstva in pač plačati še za internetni priključek.

Bil je ogorčen : “Pa saj potem se z računalnikom sploh nič ne da počet, če česa ne ukradem! Za kaj sem potem plačal dvesto jurjev?”.

Svež pogled, ni kaj.

Virtualno življenje, pa naj bo SecondLife ali kakršnokoli drugo, je v glavnem v službi neomejene ponudbe reklam, wareza, kockanja in nagic. Na nepričakovano nenavaden način je postalo obrnjena zrcalna slika pravega življenja, ki nam ga – če nam je prav ali ne – narekujejo in urejajo gospoda policaji, profesorji, politiki in/ali sveti očetje.

Ali bi bilo pravo življenje enako virtualnemu, če ga ne bi?   

“Yes, we have to foster the Internet and the panoply of services that it has created by streamlining the process of copyright licensing. The current unsatisfactory arrangement of having to clear online rights in musical works on a territory-by-territory basis is too costly and complex and needs to be remedied.

But this remedy should not erode the intrinsic value of copyright. EU-wide licensing will reduce the number of national licenses an internet operator needs to take out before launching a service.”

Tako je evropski komisar Charlie McCreevy predstavil novo vizijo internetnega “konkurenčnega” uveljavljanja avtorske in sorodnih pravic na področju ES, ki bi temeljila na preprostem principu, da velike ribe pač požro manjše, in da je treba v ta namen pod pretvezo prostega pretoka blaga in storitev na področju ES, zagotoviti pogoje za korporativni juriš na raznolikost evropske glasbene “industrije” in z njo povezanih dejavnosti.

O priporočilu (priporočilo Komisije z dne 18. oktobra 2005 o kolektivnem čezmejnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic za zakonite spletne glasbene storitve 2005/737/ES), ki ga je v ta namen predlagala evropska komisija, je te dni ostro razpravljal tudi evropski parlament.

Komisija je namreč v omenjenem priporočilu predlagala, da bi glasbeniki lahko prenesli upravljanje katerekoli spletne pravice na ozemlje po svoji izbiri ali na kolektivnega upravljavca po svoji izbiri, ne glede na državo članico stalnega bivališča ali državljanstvo kolektivnega upravljavca oziroma imetnika pravic.

Upravljanje spletnih pravic je namreč zdaj ozemeljsko omejeno, zato se morajo ponudniki glasbenih spletnih storitev (kot je na primer Applova spletna glasbena trgovina iTunes) za pravice pogajati s kolektivnimi upravljavci v vsaki posamezni državi članici. Komisija je prepričana, da bi se z izvajanjem njenega predloga povečala tako konkurenčnost, kakor tudi tehnološke inovacije na tem področju.

Rezultat razprave je zanimiv in ga povzema tudi tiskovna služba evropskega parlamenta. 

Evropski parlament pobudi nasprotuje, ker bi takšno odprtje trga lahko bilo potencialno nekonkurenčno in bi povzročilo nastanek dejanskega oligopola. Okrepilo bi se nekaj večjih imetnikov pravic in velikih kolektivnih upravljavcev, odvzem mednarodnega repertoarja mreži nacionalnih kolektivnih upravljavcev pravic pa bi ta združenja dejansko ukinil, kar bi škodovalo lokalnim in manjšinskim repertoarjem.

Predlog resolucije evropskega parlamenta o priporočilu Komisije tako med drugim ocenjuje, da  je za zagotovitev celovitega in polnega delovanja sistema vzajemnosti, od katerega bi imeli korist vsi imetniki pravic, bistveno, da se prepove vsakršna oblika izključnih pooblastil, ki bi si jih večji imetniki pravic in kolektivni upravljavci pravic delili pri neposrednem zbiranju nadomestil v vseh državah članicah, saj bi to privedlo do hitrega konca nacionalnih kolektivnih upravljavcev pravic in spodkopalo položaj manjšinskega repertoarja in kulturne raznolikosti v Evropi.

Evropski poslanci zagovarjajo nadzorovano konkurenco, ki bi morala biti uravnotežen odgovor na spremenjene navade potrošnikov in tehnološki razvoj na enotnem evropskem trgu. Glasbenikom je resda treba dati večjo svobodo pri izbiri kolektivnega upravljavca pravic, ki najbolj ustreza njihovim potrebam - vendar avtorji že imajo to pravico, pri čemer pa jo izkoriščajo predvsem uspešnejši glasbeniki, medtem ko za manjše, manj znane avtorje in založbe, to običajno ni izvedljivo.

Parlament je prepričan, da bi morala zakonodaja varovati lokalne in manjšinske repertoarje, kolektivni upravljavci pravic pa bi morali zagotavljati čim širši izbor. Nova ureditev bi morala tudi zagotoviti učinkovitost in povezanost sistemov za podeljevanje licenc in ohraniti sistem vzajemnega pobiranja tantiem za člane kolektivnih upravljavcev pravic.

Nesprejemljivo naj bi bilo navsezadnje tudi, da Komisija pri pripravi dokumenta ni uradno vključila Parlamenta in da je bil izbran nezavezujoč pravni pristop (v obliki priporočila) brez predhodnega posvetovanja s Parlamentom in Svetom ter brez njune uradne vključitve, s čimer se je preprečil demokratični proces, zlasti ker je sprejeta pobuda že vplivala na odločitve na trgu ter morda škodovala konkurenčnosti in kulturni raznolikosti.

Komisijo so poslanci pozvali, naj izvede bolj popolno in bolj realno oceno učinka globalne licence na področju spletnih storitev in učinka na gmotni in socialni položaj ustvarjalcev.

V resolucijo je mimogrede bilo zapisano še, da je nesprejemljivo, da bi Komisija nameravala sprejeti priporočilo o sedanjem sistemu pravičnih nadomestil za zasebno reproduciranje, in s tem ponovno preprečila demokratični proces v zvezi z ureditvijo avtorskih in sorodnih pravic.

McCreevyjeva bližnjica se torej ni obnesla tako, kot je bilo sprva mišljeno. Evropski parlament je pokazal dovolj posluha za pripombe imetnikov pravic in njihovih združenj, vendar pa bo potrebno za dokončno odločitev še nekaj potrpljenja in bo verjetno prinesla kompromise s katerimi ne bo zadovoljna ne ena ne druga stran.

Evropski parlament pa je vendarle jasno naznanil, da bo morala legalna internetna ponudba glasbe v spletnih prodajalnah na področju ES v prihodnje spoštovati kulturno raznolikost držav članic. Morda bo prav zato sistem licenciranja na nacionalni ravni pravzaprav najboljši mehanizem, ki takšno spoštovanje zagotavlja.

Popolnoma drugačen pa je seveda internetni vsakdanjik. Medtem ko za založbe in potrošnike sprejemljivega modela spletne trgovine še vedno ni mogoče vzpostaviti zaradi neučinkovitosti tehnološke zaščite pred kopiranjem, omejitev ”medobratovalnosti” in pogosto prezasoljenih cen digitalne glasbe, se nelegalna izmenjava glasbe med internetnimi uporabniki šteje že za običajno vsakdanje preganjanje dolgčasa. Nekaj je pač treba spravit na vse te ljubke male mp3 predvajalnike, pametne telefone, divx-xvid-mp3 plajerje v domačih kinih, avtomobilih, in žlicah za čevlje.