Petje in pitje
22.02.2007 ob 00:54 Gostilne in prodajalci alkohola so v preteklosti, še posebej na slovenskem, posredno in/ali neposredno motivirali in vzpodbujali kulturni razvoj. Verzi velikana domače poezije, ki so postali eden najpomembnejših nacionalnih simbolov »Prijatli, obrodile so trte vince nam sladko..«, ljudsko izročilo : »Točajka, lepotička, natoči mi cvička.«, ali nemara kar : 
Če dala bo trtica
rujnega cvička
bo slišala gora
pet’ga kot tička.
Ljudska,
so dokaz, da je bilo svoj čas pitje in točenje pijač integralni del, gibalo in vzpodbuda domači umetni in ljudski (po)ustvarjalnosti. Bolj, ko dežela refoška in cvička postaja bogata in potrošniška, bolj se spontana, z alkoholom prepojena gostilniška (po)ustvarjalnost umika ceneni mehanski reprodukciji že davno ustvarjenih kulturnih stvaritev, storitev in blaga. Redki so primeri ohranjanja tradicionalnih vezi med petjem in pitjem, ki pa običajno ne sodijo v domeno t.i. glasbene industrije, pač pa so del bolj konzervativne kulturne (po)ustvarjalnosti (npr. krst novih pevcev Akademskega komornega zbora : “Nadalje morajo dokazati, da so poleg ostalih kvalitet, tudi zgledni pivci.“).
Postajamo bolj trezni in bolj bogati, a nam zato tudi do pesnjenja in petja ni več. Namesto tega iščemo tolažbe v materialnih derivatih ustvarjalnosti, kot so dobički iz prodaje nosilcev zvoka in pravice, ki izvirajo iz intelektualne lastnine.
Rešitev JE v alkoholu!
(in revščini)
