Bekstejdž

 Na sodnem procesu, ki se je zaključil 22.02.2007 v San Diegu, je zvezna porota za nedovoljeno uporabo formata MPEG-1 Audio Layer 3 (ali po domače - mp3) v razvoju  programske opreme, naložila podjetju Microsoft plačilo 1.5 bilijona dolarjev (!) odškodnine. Ta naj bi pripadla francoskemu podjetju Alcatel-Lucent. Format mp3 je razvila nemška družba Fraunhofer in AT&T-jev Bell Labs, ki sta leta 1996 postala del podjetja Lucent, to pa se je ob koncu lanskega leta združilo s podjetjem Alcatel in preimenovalo v Alcatel-Lucent. 

Mikromehki gigant, je v zagovoru opozarjal na stari sporazum z družbo Fraunhofer, ki ji je za uporabo mp3 formata v razvoju svojega Windows media programja Microsoft “pošteno” plačal borih šestnajst milijonov dolarjev, vendar je sodišče odločilo, da je Microsoft uporabljal tudi patente Alcatel-Lucatela, ki so povezani z razvojem mp3 formata, in ki niso bili predmet tega sporazuma. Sodišče je pri odmeri vrtoglavega zneska upoštevalo število vseh z operacijskim sistemom Windows opremljenih računalnikov in njihovo povprečno prodajno ceno. Vse od Maja 2003 dalje. 

Microsoft se bo nad odločitvijo sodišča vsekakor pritožil. Ostali proizvajalci programja in naprav, ki temeljijo na formatu mp3, pa se verjetno sprašujejo kdo od njih se bo naslednji znašel na sodišču. Dosojeni znesek je polovico višji od celotnega “digitalnega” izkupička diskografske industrije v letu 2005.  

Kdo je v resnici oškodovan? Tisti, ki jim patentne pravice na formatu mp3 prinašajo mastne zaslužke, ali tisti, na katerih račun je mp3 postal najpopularnejši format za ilegalno izmenjavo glasbenih posnetkov na internetu?

Ob zapisu “Slovenci in oskarji” na blogu g. Košaka in ob poplavi komentarjev nanj, so me zasrbeli prsti….

Svobodni mednarodni trgovini je že od leta 1999, v skladu z Zakonom o ratifikaciji Petega protokola k Splošnemu sporazumu o trgovini s storitvami, (s priloženo slovensko Listo specifičnih obvez in slovensko Listo izjem k II. členu sporazuma), prepuščeno tudi področje avdiovizualnih storitev, ki obsega :»Motion picture and video tape production and distribution services, Motion picture projection service, Radio and television services, Radio and television transmission services, Sound recording«.

Z nekaj manj pomembnimi izjemami (mednarodne koprodukcije, TWF direktiva, ipd.), je tako tudi slovenski film prisiljen stopiti na trnovo pot od »kulture« k »industriji«. 

(Nekaj upanja zbuja v novembru 2006 ratificirana Konvencija o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov, v obliki ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O VAROVANJU IN SPODBUJANJU RAZNOLIKOSTI KULTURNIH IZRAZOV (MKRKI), vendar si od tega ne gre preveč obetati, mogoče tudi zaradi pasivnosti filmskih ustvarjalcev in njihovih interesnih združenj.) 

Prav zato ni lepo, da bralce svojega bloga zmerjaš z »neolibertinci«, g. Košak. Sam ugotavljaš, »da je snemanje filmov tudi zaposlovanje ljudi, poleg kulture«.

Če torej za trenutek pozabiš na sporni »kulturni« piedestal, na katerem na redkih lovorikah in klavrnih subvencijah varno počiva slovenski film, bi bilo izjemoma vredno tudi oceniti, kje vse se ponujajo druge možnosti tržnega financiranja in promocije domačega filma. 

1. Direktiva “Television without Frontiers” (TVWF) 

Države, članice EU, bi morale (»če je to izvedljivo«), skladno s to direktivo zagotoviti večino televizijskega oddajnega časa za oddajanje evropskih avdiovizualnih produkcij, od tega pa najmanj deset odstotkov oddajnega časa (ali deset odstotkov lastnega proračuna) za produkcijo evropskih neodvisnih producentov. Tudi ob zadnjih spremembah Zakona o medijih, določila omenjene direktive niso bila upoštevana. Morda zato, ker »niso izvedljiva«?

Zaenkrat je v medijskem zakonu izdajateljem televizijskih programov določen le obvezni delež lastne produkcije (20%) in pa sramežljiv namig, da si morajo prizadevati za to, da bo delež evropskih avdiovizualnih del neodvisnih producentov v njihovih programih obsegal najmanj deset odstotkov letnega oddajnega časa. Ni težko napovedati, kakšne bodo posledice, če takšna »iskrena prizadevanja« izdajateljev ne bodo uspešna. 

Tako se je naposled primerilo, da je zaradi pomanjkanja lastnih programskih vsebin agencija APEK, lani naložila »strogo« kazen A Kanalu. Neke avgustovske sobote 2006, je moral omenjeni program opolnoči za dve uri prekiniti oddajanje.  Ironično je, da se je to zgodilo prav takrat, ko bi morala biti na sporedu ena redkih oddaj lastne produkcije – Dannyeve zvezde. Tako se zadeve lotimo Slovenci. 

2. Intelektualna lastnina – avtorske in sorodne pravice filmskih ustvarjalcev 

Avdiovizualni (filmski) producenti svoj dohodek na trgu ustvarjajo z distribucijo in javnim oddajanjem svojih del. Obveznosti uporabnikov opredeljujejo v pogodbah, s katerimi  posredno urejajo tudi pravice avtorjev in izvajalcev (režiserjev, igralcev, ipd.).  V domeni zaščite avdiovizualne produkcije, pa obstaja tudi nekaj izjem, na področjih, kjer je dohodek iz avtorskih in sorodnih pravic filmskih ustvarjalcev mogoče ali smiselno uveljavljati samo kolektivno. V Sloveniji takšne kolektivne organizacije ni in je nikoli ni bilo, zato na takšen način pravic ne uveljavlja in z njimi ne upravlja nihče.  

(Izjema je le zaščita na področju radiodifuzne retransmisije v kabelskih sistemih, ki jo po začasnem dovoljenju Urada za intelektualno lastnino izvaja kar združenje glasbenih avtorjev SAZAS. Zbrana nadomestila kabelskih operaterjev vestno nakazuje združenju AGICOA (V letu 2003 – 786.295,00 EUR, 2004 – 483.742,00 EUR, 2005 – 741.985,00 EUR). V preteklih treh letih, so tako tuji producenti od slovenskih kabelskih distributerjev prejeli slabe pol miljarde dobrih starih tolarjev, medtem ko domači niso dobili ničesar.) 

Tudi pravica do nadomestila za privatno reproduciranje, na podlagi sporne uredbe, ki je bila  izdana ob koncu lanskega leta, bi morala zagotoviti znatne dohodke filmskim ustvarjalcem, če bi obstajala organizacija, ki bi kolektivno zastopala njihove interese. 

(Tuje kolektivne organizacije, ki za upravičene producente, avtorje in izvajalce avdiovizualnih del razdeljujejo (in v nekaterih primerih tudi zbirajo) nadomestila za privatno reproduciranje, se na evropski ravni združujejo v kolektivni organizaciji EUROCOPYA. Slovenija tudi v tej mednarodni organizaciji še nima zastopnika.) 

Takole izgledajo dohodki iz tega naslova v nekaterih drugih evropskih državah in v primerjavi s »podjetnostjo« domačih avdiovizualnih producentov : 
 

Država                                       Delež izplačil avdiovizualnim producentom
 

Avstrija                                      1.100.000,00 EUR
Belgija                                        2.843.922,42 EUR
Francija                                     23.400.000,00 EUR
Španija                                     12.300.000,00 EUR
Švedska                                        810.000,00 EUR
Slovenija                                                 0,00 EUR

(Vir: Spletne strani EUROCOPYA) 

Ob teh dveh področjih, pa ne gre pozabiti še na dohodke iz javnega priobčevanja v trgovstvu, gostinstvu in drugje ter na dajanje videogramov v najem ali na voljo javnosti (videoteke in »on demand« ponudba).  

3. Knjižnična nadomestila  

Katastrofalni dohodki iz naslova knjižničnih nadomestil so poglavje zase. Država v javnih knjižnicah z izposojo komercialno izdanih filmov in glasbe dobesedno vzpodbuja piratsko kopiranje in ga potem »kompenzira« z nekakšnimi drobižki, imenovanimi »knjižnično nadomestilo«.

Tako po podatkih Cobissa g. Košak za 233 izposoj DVDja Outsider prejme 116,50 EUR nadomestila, medtem, ko bi izposoja v videotekah nanesla slabih 500 EUR, prodaja 233 DVDjev pa najmanj 1000,00 EUR. 

Ne nazadnje, bi veljalo preliti kapljo ali dve (elektronskega ali kakega drugega) črnila tudi na temo omejevanja legalizirane piracije filmov na internetu in drugod. 

Ali nujno potrebne subvencije slovenskemu filmu, po svoje pripomorejo k »tržni pasivnosti« njegovih ustvarjalcev? Prihodnost neizogibno prinaša konec predolgega obdobja kulturniškega jadikovanja nad pomanjkanjem cekinov in priložnosti za bolj konkretno delo. 

 Gostilne in prodajalci alkohola so v preteklosti, še posebej na slovenskem, posredno in/ali neposredno motivirali in vzpodbujali kulturni razvoj. Verzi velikana domače poezije, ki so postali eden najpomembnejših nacionalnih simbolov »Prijatli, obrodile so trte vince nam sladko..«, ljudsko izročilo : »Točajka, lepotička, natoči mi cvička.«, ali nemara kar : 

Če dala bo trtica
rujnega cvička
bo slišala gora
pet’ga kot tička.
Ljudska,

 so dokaz, da je bilo svoj čas pitje in točenje pijač integralni del, gibalo in vzpodbuda domači umetni in ljudski (po)ustvarjalnosti.  Bolj, ko dežela refoška in cvička postaja bogata in potrošniška, bolj se spontana, z alkoholom prepojena gostilniška (po)ustvarjalnost umika ceneni mehanski reprodukciji že davno ustvarjenih kulturnih stvaritev, storitev in blaga. Redki so primeri ohranjanja tradicionalnih vezi med petjem in pitjem, ki pa običajno ne sodijo v domeno t.i. glasbene industrije, pač pa so del bolj konzervativne kulturne (po)ustvarjalnosti (npr. krst novih pevcev Akademskega komornega zbora : “Nadalje morajo dokazati, da so poleg ostalih kvalitet, tudi zgledni pivci.“).

Postajamo bolj trezni in bolj bogati, a nam zato tudi do pesnjenja in petja ni več. Namesto tega iščemo tolažbe v materialnih derivatih ustvarjalnosti, kot so dobički iz prodaje nosilcev zvoka in pravice, ki izvirajo iz intelektualne lastnine. 

Rešitev JE v alkoholu!

(in revščini)  

Na spletnih straneh združenja fonogramske industrije IFPI, je v celoti na voljo dokument, z naslovom Digital music report 2007. Nekaj optimističnih podatkov iz poročila :

V letu 2006 je bilo z digitalno prodajo glasbe ustvarjenih dva bilijona dolarjev dohodkov, kar je skoraj še enkrat več kot v letu 2005, v letu 2006 pa je bilo prodanih kar 89% več posameznih posnetkov, kot v letu 2005.

Opazen napredek na digitalnem trgu. Industriji gre dobro. Ali ima to kaj opraviti z napredkom v ponudbi glasbe in v položaju glasbenikov, pa je drugo vprašanje.

Pogovoril sem se z VIDO, virtualno davčno svetovalko. Zadovoljen sem z njeno prijaznostjo in poznavanjem davčne zakonodaje. Takole sva modrovala :

Vaš vnos: Dohodnina nima smisla?

Odgovor : Stara neumnost sčasoma modrost postane.  

Simpatično dekle. Upam, da je ne bodo odpustili, ker si privošči toliko iskrenosti.

V novembru 2006 je Slovenija ratificirala Konvencijo o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov. 30.11.2006 je DZ sprejel ZAKON O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O VAROVANJU IN SPODBUJANJU RAZNOLIKOSTI KULTURNIH IZRAZOV (MKRKI), izvajanje konvencije pa je zaupal ministrstvu za stare fasade in zaposlovanje državnih kulturnih uradnikov.

Da spoštovanje kulturne raznolikosti med drugim temelji tudi na spoštovanju jezikovne raznoličnosti držav članic je nesporno, zato je še posebej cinično, da ena najbolj plemenitih zaobljub zakonodajalca, ki jih narekuje konvencija, nima nobenega smisla, ko jo beremo prevedeno v slovenščino. Točka b) v 6. členu Konvencije se glasi :

Ti ukrepi lahko vključujejo

(b) ukrepe, ki na ustrezen način zagotavljajo domačim kulturnim dejavnostim, dobrinam in storitvam, da med vsemi tistimi, ki so na voljo na nacionalnem ozemlju, možnosti za njihovo ustvarjanje, proizvodnjo, širjenje, distribucijo in uživanje, vključno z ukrepi, povezanimi z jezikom, ki se uporablja za te dejavnosti, dobrine in storitve;
 

Medtem, ko se originalno besedilo glasi :

measures that, in an appropriate manner, provide opportunities for domestic cultural activities, goods and services among all those available within the national territory for the creation, production, dissemination, distribution and enjoyment of such domestic cultural activities, goods and services, including provisions relating to the language used for such activities, goods and services;

Čeprav gre za mrtvo črko na papirju, mimogrede požegnano s strani DZ, ki mu je figo mar za globalizacijo kulturne prehrambene verige, v kateri je domača ustvarjalnost le mali prigrizek za velike ribe, in kulturno politiko razume le kot politično uravnoteženo poročanje o lastnih dosežkih, bi človek pričakoval, da so zakoni v Sloveniji napisani  slovensko. Po možnosti tudi razumljivo. Občasno, čeprav je to že preveč pričakovati, bi bili lahko tudi smiselni in koristni.

Potem, ko je propadla ideja o strokovni komisiji Prešernovega sklada za nove tehnologije, nove medije in nove umetniške prakse, ter izbor “Prešernovih” nagrajencev še naprej ostaja v varni domeni samozvane kulturne elite, je v mesecu sumljivo iskrene Prešernove evforije začasno prenehala z delovanjem tudi edina domača spletna trgovina z glasbo, zabavaj.se. Ta je svojčas marsikoga razburila s spornimi DRM rešitvami, ki jih je za verigo (zabavaj.se - OD2 - Loudeye - Nokia) prispeval vsemogočni Microsoft, in so (ali se sploh da drugače?) omogočale nakup ter poslušanje glasbenih datotek le na računalnikih, opremljenih z Microsoftovim programjem.

Kar velja za preteklost “novih medijev” in “novih tehnologij”, očitno za slovenski spletni glasbeni trg še vedno ostaja daljna prihodnost. Nerazumljena, če sodimo po odločitvi domače založbe MenArt, da precejšnje število svežih posnetkov svojih najbolj popularnih varovancev zastonj objavi na spletnih straneh, v zloglasnem formatu - mp3. Bo na ta način res vzpodbudila obiskovalce svojih spletnih strani, da za nezaslišano zasoljeno ceno (1.5 EUR) kupijo taiste datoteke še preko svojih mobilnikov?

Medtem, ko čakamo na novo podobo in vsebine edine spletne prodajalne glasbenih datotek pri nas, se je oglasil Apple in veliko založniško četverico, ki si lasti 70% posnetega svetovnega glasbenega repertoarja pozval, da se odpove DRM zaščiti pred kopiranjem legalno kupljenih datotek. Tak predlog, je zagotovo voda na mlin zagovornikom nadomestil za zasebno reproduciranje, ki se jim je pred kratkim mnogo bolj odločno od Slovenije pridružila tudi sosednja Hrvaška.

Vodja in soustanovitelj podjetja Apple, Steve Jobs, osupne z ugotovitvijo, da sporni Appleov “FairPlay” niti najmanj ni vplival na vsebine iPodov. Po njegovi oceni, naj bil bilo le 22 od tisoč skladb, shranjenih na povprečnem iPodu, kupljenih v spletni prodajalni iTunes.

Kot kaže, se DRM načrti velike četverice očitno ne bodo obnesli. Svoj monopolni položaj si bo morala na spletnem trgu glasbe zagotoviti na drugačen način.