Bekstejdž

http://www.sigic.si/index.php?option=com_content&task=view&id=1160&Itemid=1

Februarja 2008, je dvajset vidnih slovenskih glasbenikov, ki delujejo pretežno v vodah popularne glasbe, ustanovilo novo glasbeno združenje SUGU. Poslanstvo zveze je “razvoj, širitev in bogatitev slovenske glasbene ustvarjalnosti, zaščita pravic in skrb za izboljšanje pogojev delovanja slovenskih avtorjev in izvajalcev, promocija ter podpora novim glasbenim ustvarjalcem.”.

Novonastala zveza namerava s svojimi dejavnostmi “izboljšati javno podobo slovenske glasbene ustvarjalnosti in ustvarjalcev ter presekati dolgoletne medijske napade uporabnikov glasbe na ključne institucije, ki podpirajo domačo glasbeno ustvarjalnost.” K delovanju v SUGU vabijo vse dejavne slovenske glasbene ustvarjalce.

Kdo vabi? Kje vabijo? Kako izboljšati javno podobo, če pa SUGU javne podobe sploh nima? Ni spletne strani, ni nikakršnih javnih zapisov…

Tisti, ki izve več o smislu, delovanju in o načinu pridobivanja članstva v tej organizaciji, naj prosim proti nagradi javi to na tale blog. Dobitniku plačam kavo.

V članku, objavljenem 12.05.2008 v časniku Večer, Esmeralda Canjuga Vidmar v imenu združenja ponudnikov gostinskih storitev v zvezi s SAZAS ugotavlja :

“Zato bi bilo boljše, da vstopi država v obliki javne agencije, ki bi lahko imela nadzor nad tako velikim pretokom denarja. Če govorimo o javnem dobru, kar glasba zagotovo je, bi moralo takšno združenje omogočati preglednost za vse.”

Da. Dokončno in popolnoma naj začne z intelektualno lastnino vseh vrst ustvarjalcev gospodariti država. S tem bi se zagotovo strinjal Stalin, ki je takšno gospodarjenje davno tega že uvedel, pa se neuke množice blagodati te ureditve niso zavedale, in so jo nespametno ukinile.

Glasba je po mnenju interesnih združenj gostincev javno dobro? Jaz pa sem naivno mislil, da je nekaj, kar ustvarim moje? Predlagam naslednjo rešitev. Pijača v gostinskih lokalih naj bo poslej,  tako kot glasba - javno dobro. Predlagam moto: “Vsi zastonj pijani kot žolne, združimo se, in pogumno na čelo Evrope!” 

Gospa Esmeralda? Predlagam, da se držite načrta in se pred lakomnimi avtorji branite s tišino. Tako boste svojim prizadevanjem povzročili najmanj škode.

Saj ne more biti presenečenje, da se zastopniki avtorjev in zastopniki gostincev ne morejo dogovoriti ničesar? A kdo od njih sploh ve o čem govorijo?

Saj bi bil človek tiho. Takšni časi so, da je to pametno.

Pa ne gre, ko te ugleden slovenski časnik preseneti z objavo kot je tale.

Živo si predstavljam cvet uravnoteženega raziskovalnega novinarstva, ki se skrivaj plazi po grmovju ob gradbišču v Mlaki pri Kranju, da bi lahko javnost seznanil z bistvom spora med gostinci in avtorji.

Matjaž Zupan zida hišo! Hišo ima, za božjo voljo. Ne živi pod hruško, kot bi se po njegovih trditvah moralo živeti, če si v Sloveniji avtor glasbe.

Tak je povprečni prispevek uravnoteženih medijev in raziskovalnega novinarstva, ko javnost seznanjajo s pojmom intelektualne lastnine, ki jo preko kolektivnih organizacij uveljavljajo pisatelji, književni prevajalci, glasbeni avtorji, izvajalci in proizvajalci fonogramov in videogramov, igralci, režiserji, scenaristi, lutkarji in navsezadnje celo.. novinarji sami.

Gledamo hiše. Hišo na Tržaški, hišo v Mlaki pri Kranju… Pa še ena hiša je velika, bogata in vredna ogleda. Hiša ministrstva za kulturo, ki ob dogajanju v zvezi s SAZAS molči, prezaposleno kot je, s pokopavanjem slovenskega filma, obnovo starih fasad in uravnotežanjem medijev. Tukaj je.

Glasba v lokalih, pa kljub medijskemu cirkusu o nekakšni “tišini za pošteno tarifo” - še vedno gode, ker je gostincem figo mar za neuspešna pogajanja med avtorji in njihovo zbornico. Nesposobni dogovarjanja in dogovora, so se - tisti, ki se pretvarjajo, da zastopajo avtorje in pa tisti, ki se pretvarjajo, da nastopajo v imenu gospodarstvenikov - odločili svoje umazano perilo oprati v javnosti . Pokazati želijo, kdo ima več medijskih zvez in poznanstev, ki bi jih lahko izkoristili za prazne grožnje in blatenje “sovražnika”.

Za kaj več ni ne znanja, ne argumentov in ne volje.

http://www.dnevnik.si/novice/eu/290518/

in

http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/290549/

Ehja.. Saj ni kaj kometirat. Za kvalitetno ponudbo na trgu ustvarjalnih spletnih vsebin pri nas torej poskrbi kar RKC. Takoj cesarski sel konja osedlat, pa hajd v Bruselj javit veselo vest komisiji avstroogrske oživljene…

P.S.: Na PS3 sem nainstaliral Kubuntu! V tretjem poizkusu! Damn, I’m good…

Za nekaj dni dopusta sem si privoščil Benetke. Iz fibrca, ker doslej še nikoli nisem bil tam. To nezaslišano napako se je zdelo vredno popraviti.

Benetke so italijanska turistična znamenitost številka ena. Podobno kot na primer za slovence Triglav, le s to razliko, da so Benetke sezidali Italijani sami. Po dveh dneh vztrajnega raziskovanja ulic, kanalov, trgov, galerij in muzejev sem bil razočaran, ker še vedno nisem mogel prav občutiti in razumeti utripa tega mesta. Kasneje mi je postalo jasno, da je to nemogoče, ker Benetke pravzaprav sploh niso mesto. Benetke so zapletena konstrukcija starih hollywoodskih kulis, ki so jih domačini postavili že pred desetletji, da bi z njimi privabili ameriške turiste. Sprva je bila namera podreti kulise jeseni, ko se bodo turisti odpravili domov, pa se nikoli niso, zato so še danes tam. Kulise namreč. In turisti tudi.

Bolj prijetno presenečenje so bile neskončne peščene plaže na okoliških otokih. Na Chioggio sem se odpravil z avtobusom in bilo je poučno. Ugotovil sem namreč, da se Italijani pogovarjajo drugače kot mi. Ko se - recimo na avtobusu - v živahno razpravo zaplete skupina žensk, ne govorijo izmenično, ampak vse naenkrat in neprestano. Glavobol sem odpravil z dolgim poležavanjem v vročem pesku….

Zadnjič sem se v SecondLife znašel pred pomembno moralno dilemo.

Ali naj se iz naivno poštenega moškega avatarja za kako uro prelevim v bujno virtualno prostituko in z nekaj moralno oporečnimi kliki na rožnate ikonce »sit here« oberem kakega ameriškega n00ba za prgišče lindenskih dolarjev?

Zemlja je v Drugem Življenju nezaslišano draga in službe  slabo plačane, vsi pa si želimo vsaj kako parcelo ali manjši otoček, kjer bi postavili »svojo« virtualno hiško. Morda celo manjši kazino, s katerim bi po urah nedonosnega posedanja pred računalnikom končno stopili na pot slave in bogastva v drugem življenju. Vsaj tam, če se že v pravem ne da. 

Daleč nas je pripeljal tale »digitalni lajf«.

Če zjutraj ob kavi prebiram vest.si, Jonasov, Crnkovičev, Košakov, RTVjev, POPov feed ali kak drug hecen blog, pregledam e-pošto ter arhive oddaj, ki sem jih zamudil na TV,  in se naposled posvetim posodabljanju ter poslušanju podcastov, se pogosto zgodi, da mine pol dneva, še preden se lahko posvetim pravemu življenju.

Pa vseeno nisem niti najmanj zadovoljen s ponujenim na internetu. Celo nekam razočaran sem zadnje čase.

Ob »rojstvu« slovenskih ponudnikov internetnih storitev sem kupil najmodernejši 14,4 KB modem in za računalnikom preždel ure in ure. Bral sem navdušene razprave internetnih zanesenjakov, o možnostih za skupno znanstveno raziskovanje, izmenjavo mnenj in svobodnih misli, sanjaril ob napovedih razvoja internetnih medijev vseh sort, brez nadzora in skoraj brez pravil, vse dostopno vsem in od vsakogar.

Skoraj sem padel v nezavest, ko sem prvič IRC-al s Kitajcem.

Potem sem obsedeno pohajkoval po Resrocketovem midi-mooju in se navduševal nad spletnimi jam-i z glasbeniki iz vsega sveta. Midi je bil za takratne Resrocketovce sicer precej dolgočasno orodje, zato smo nestrpno čakali na razvoj »stisnjenih« formatov digitalnega zapisa zvoka, s katerimi bi si lahko na internetu izmenjevali posnetke pravih instrumentov in petja.

Spremljali smo ogga, true speech in takrat še neodvisni RealAudio ter napovedovali revolucijo ob pojavu spletnega radia in televizije. Vse postaje bomo slišali, smo cedili sline. Tudi tiste iz Maroka, Afganistana in Amerike. Kaj to. Kar svoj radio bomo imeli. Ne radio! Svoj TV! To bo revolucija brez primere!

Pa smo naposled dočakali mp3 in divx, ki sta nas razočarala bolj kot smo kdajkoli pričakovali.

Resrocket je namreč propadel kmalu zatem, ko so za njegovo “poslovno” plat začeli skrbeti “pravi” glasbeni podjetniki, internetnih radiev je dandanašnji več kot poslušalcev, od »točke do točke« pa se namesto »svobodne misli« raje prenaša narabutane »špile«, filme, programe in… glasbo. Spakirano v nemarno »majhnih« mp3jih. Šment.

Ko sem računalniško nepismenemu prijatelju na nov prenosnik nanesel okna in mu razložil kako “dela” internet in epošta, me je zdolgočaseno vprašal : “OK, kaj pa če nimam interneta? Kako igram igre, ali poslušam glasbo ali gledam filme?”. Razložil sem mu, da se kar tako ne da. Da bo treba v trgovino, videoteko ali knjižnico po CDje ali DVDje. Ali pa se nemara podati na trnovo pot zbiranja naukov o temačni umetnosti internetnega ravbarstva in pač plačati še za internetni priključek.

Bil je ogorčen : “Pa saj potem se z računalnikom sploh nič ne da počet, če česa ne ukradem! Za kaj sem potem plačal dvesto jurjev?”.

Svež pogled, ni kaj.

Virtualno življenje, pa naj bo SecondLife ali kakršnokoli drugo, je v glavnem v službi neomejene ponudbe reklam, wareza, kockanja in nagic. Na nepričakovano nenavaden način je postalo obrnjena zrcalna slika pravega življenja, ki nam ga – če nam je prav ali ne – narekujejo in urejajo gospoda policaji, profesorji, politiki in/ali sveti očetje.

Ali bi bilo pravo življenje enako virtualnemu, če ga ne bi?   

“Yes, we have to foster the Internet and the panoply of services that it has created by streamlining the process of copyright licensing. The current unsatisfactory arrangement of having to clear online rights in musical works on a territory-by-territory basis is too costly and complex and needs to be remedied.

But this remedy should not erode the intrinsic value of copyright. EU-wide licensing will reduce the number of national licenses an internet operator needs to take out before launching a service.”

Tako je evropski komisar Charlie McCreevy predstavil novo vizijo internetnega “konkurenčnega” uveljavljanja avtorske in sorodnih pravic na področju ES, ki bi temeljila na preprostem principu, da velike ribe pač požro manjše, in da je treba v ta namen pod pretvezo prostega pretoka blaga in storitev na področju ES, zagotoviti pogoje za korporativni juriš na raznolikost evropske glasbene “industrije” in z njo povezanih dejavnosti.

O priporočilu (priporočilo Komisije z dne 18. oktobra 2005 o kolektivnem čezmejnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic za zakonite spletne glasbene storitve 2005/737/ES), ki ga je v ta namen predlagala evropska komisija, je te dni ostro razpravljal tudi evropski parlament.

Komisija je namreč v omenjenem priporočilu predlagala, da bi glasbeniki lahko prenesli upravljanje katerekoli spletne pravice na ozemlje po svoji izbiri ali na kolektivnega upravljavca po svoji izbiri, ne glede na državo članico stalnega bivališča ali državljanstvo kolektivnega upravljavca oziroma imetnika pravic.

Upravljanje spletnih pravic je namreč zdaj ozemeljsko omejeno, zato se morajo ponudniki glasbenih spletnih storitev (kot je na primer Applova spletna glasbena trgovina iTunes) za pravice pogajati s kolektivnimi upravljavci v vsaki posamezni državi članici. Komisija je prepričana, da bi se z izvajanjem njenega predloga povečala tako konkurenčnost, kakor tudi tehnološke inovacije na tem področju.

Rezultat razprave je zanimiv in ga povzema tudi tiskovna služba evropskega parlamenta. 

Evropski parlament pobudi nasprotuje, ker bi takšno odprtje trga lahko bilo potencialno nekonkurenčno in bi povzročilo nastanek dejanskega oligopola. Okrepilo bi se nekaj večjih imetnikov pravic in velikih kolektivnih upravljavcev, odvzem mednarodnega repertoarja mreži nacionalnih kolektivnih upravljavcev pravic pa bi ta združenja dejansko ukinil, kar bi škodovalo lokalnim in manjšinskim repertoarjem.

Predlog resolucije evropskega parlamenta o priporočilu Komisije tako med drugim ocenjuje, da  je za zagotovitev celovitega in polnega delovanja sistema vzajemnosti, od katerega bi imeli korist vsi imetniki pravic, bistveno, da se prepove vsakršna oblika izključnih pooblastil, ki bi si jih večji imetniki pravic in kolektivni upravljavci pravic delili pri neposrednem zbiranju nadomestil v vseh državah članicah, saj bi to privedlo do hitrega konca nacionalnih kolektivnih upravljavcev pravic in spodkopalo položaj manjšinskega repertoarja in kulturne raznolikosti v Evropi.

Evropski poslanci zagovarjajo nadzorovano konkurenco, ki bi morala biti uravnotežen odgovor na spremenjene navade potrošnikov in tehnološki razvoj na enotnem evropskem trgu. Glasbenikom je resda treba dati večjo svobodo pri izbiri kolektivnega upravljavca pravic, ki najbolj ustreza njihovim potrebam - vendar avtorji že imajo to pravico, pri čemer pa jo izkoriščajo predvsem uspešnejši glasbeniki, medtem ko za manjše, manj znane avtorje in založbe, to običajno ni izvedljivo.

Parlament je prepričan, da bi morala zakonodaja varovati lokalne in manjšinske repertoarje, kolektivni upravljavci pravic pa bi morali zagotavljati čim širši izbor. Nova ureditev bi morala tudi zagotoviti učinkovitost in povezanost sistemov za podeljevanje licenc in ohraniti sistem vzajemnega pobiranja tantiem za člane kolektivnih upravljavcev pravic.

Nesprejemljivo naj bi bilo navsezadnje tudi, da Komisija pri pripravi dokumenta ni uradno vključila Parlamenta in da je bil izbran nezavezujoč pravni pristop (v obliki priporočila) brez predhodnega posvetovanja s Parlamentom in Svetom ter brez njune uradne vključitve, s čimer se je preprečil demokratični proces, zlasti ker je sprejeta pobuda že vplivala na odločitve na trgu ter morda škodovala konkurenčnosti in kulturni raznolikosti.

Komisijo so poslanci pozvali, naj izvede bolj popolno in bolj realno oceno učinka globalne licence na področju spletnih storitev in učinka na gmotni in socialni položaj ustvarjalcev.

V resolucijo je mimogrede bilo zapisano še, da je nesprejemljivo, da bi Komisija nameravala sprejeti priporočilo o sedanjem sistemu pravičnih nadomestil za zasebno reproduciranje, in s tem ponovno preprečila demokratični proces v zvezi z ureditvijo avtorskih in sorodnih pravic.

McCreevyjeva bližnjica se torej ni obnesla tako, kot je bilo sprva mišljeno. Evropski parlament je pokazal dovolj posluha za pripombe imetnikov pravic in njihovih združenj, vendar pa bo potrebno za dokončno odločitev še nekaj potrpljenja in bo verjetno prinesla kompromise s katerimi ne bo zadovoljna ne ena ne druga stran.

Evropski parlament pa je vendarle jasno naznanil, da bo morala legalna internetna ponudba glasbe v spletnih prodajalnah na področju ES v prihodnje spoštovati kulturno raznolikost držav članic. Morda bo prav zato sistem licenciranja na nacionalni ravni pravzaprav najboljši mehanizem, ki takšno spoštovanje zagotavlja.

Popolnoma drugačen pa je seveda internetni vsakdanjik. Medtem ko za založbe in potrošnike sprejemljivega modela spletne trgovine še vedno ni mogoče vzpostaviti zaradi neučinkovitosti tehnološke zaščite pred kopiranjem, omejitev ”medobratovalnosti” in pogosto prezasoljenih cen digitalne glasbe, se nelegalna izmenjava glasbe med internetnimi uporabniki šteje že za običajno vsakdanje preganjanje dolgčasa. Nekaj je pač treba spravit na vse te ljubke male mp3 predvajalnike, pametne telefone, divx-xvid-mp3 plajerje v domačih kinih, avtomobilih, in žlicah za čevlje.

 Na sodnem procesu, ki se je zaključil 22.02.2007 v San Diegu, je zvezna porota za nedovoljeno uporabo formata MPEG-1 Audio Layer 3 (ali po domače - mp3) v razvoju  programske opreme, naložila podjetju Microsoft plačilo 1.5 bilijona dolarjev (!) odškodnine. Ta naj bi pripadla francoskemu podjetju Alcatel-Lucent. Format mp3 je razvila nemška družba Fraunhofer in AT&T-jev Bell Labs, ki sta leta 1996 postala del podjetja Lucent, to pa se je ob koncu lanskega leta združilo s podjetjem Alcatel in preimenovalo v Alcatel-Lucent. 

Mikromehki gigant, je v zagovoru opozarjal na stari sporazum z družbo Fraunhofer, ki ji je za uporabo mp3 formata v razvoju svojega Windows media programja Microsoft “pošteno” plačal borih šestnajst milijonov dolarjev, vendar je sodišče odločilo, da je Microsoft uporabljal tudi patente Alcatel-Lucatela, ki so povezani z razvojem mp3 formata, in ki niso bili predmet tega sporazuma. Sodišče je pri odmeri vrtoglavega zneska upoštevalo število vseh z operacijskim sistemom Windows opremljenih računalnikov in njihovo povprečno prodajno ceno. Vse od Maja 2003 dalje. 

Microsoft se bo nad odločitvijo sodišča vsekakor pritožil. Ostali proizvajalci programja in naprav, ki temeljijo na formatu mp3, pa se verjetno sprašujejo kdo od njih se bo naslednji znašel na sodišču. Dosojeni znesek je polovico višji od celotnega “digitalnega” izkupička diskografske industrije v letu 2005.  

Kdo je v resnici oškodovan? Tisti, ki jim patentne pravice na formatu mp3 prinašajo mastne zaslužke, ali tisti, na katerih račun je mp3 postal najpopularnejši format za ilegalno izmenjavo glasbenih posnetkov na internetu?

Ob zapisu “Slovenci in oskarji” na blogu g. Košaka in ob poplavi komentarjev nanj, so me zasrbeli prsti….

Svobodni mednarodni trgovini je že od leta 1999, v skladu z Zakonom o ratifikaciji Petega protokola k Splošnemu sporazumu o trgovini s storitvami, (s priloženo slovensko Listo specifičnih obvez in slovensko Listo izjem k II. členu sporazuma), prepuščeno tudi področje avdiovizualnih storitev, ki obsega :»Motion picture and video tape production and distribution services, Motion picture projection service, Radio and television services, Radio and television transmission services, Sound recording«.

Z nekaj manj pomembnimi izjemami (mednarodne koprodukcije, TWF direktiva, ipd.), je tako tudi slovenski film prisiljen stopiti na trnovo pot od »kulture« k »industriji«. 

(Nekaj upanja zbuja v novembru 2006 ratificirana Konvencija o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov, v obliki ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O VAROVANJU IN SPODBUJANJU RAZNOLIKOSTI KULTURNIH IZRAZOV (MKRKI), vendar si od tega ne gre preveč obetati, mogoče tudi zaradi pasivnosti filmskih ustvarjalcev in njihovih interesnih združenj.) 

Prav zato ni lepo, da bralce svojega bloga zmerjaš z »neolibertinci«, g. Košak. Sam ugotavljaš, »da je snemanje filmov tudi zaposlovanje ljudi, poleg kulture«.

Če torej za trenutek pozabiš na sporni »kulturni« piedestal, na katerem na redkih lovorikah in klavrnih subvencijah varno počiva slovenski film, bi bilo izjemoma vredno tudi oceniti, kje vse se ponujajo druge možnosti tržnega financiranja in promocije domačega filma. 

1. Direktiva “Television without Frontiers” (TVWF) 

Države, članice EU, bi morale (»če je to izvedljivo«), skladno s to direktivo zagotoviti večino televizijskega oddajnega časa za oddajanje evropskih avdiovizualnih produkcij, od tega pa najmanj deset odstotkov oddajnega časa (ali deset odstotkov lastnega proračuna) za produkcijo evropskih neodvisnih producentov. Tudi ob zadnjih spremembah Zakona o medijih, določila omenjene direktive niso bila upoštevana. Morda zato, ker »niso izvedljiva«?

Zaenkrat je v medijskem zakonu izdajateljem televizijskih programov določen le obvezni delež lastne produkcije (20%) in pa sramežljiv namig, da si morajo prizadevati za to, da bo delež evropskih avdiovizualnih del neodvisnih producentov v njihovih programih obsegal najmanj deset odstotkov letnega oddajnega časa. Ni težko napovedati, kakšne bodo posledice, če takšna »iskrena prizadevanja« izdajateljev ne bodo uspešna. 

Tako se je naposled primerilo, da je zaradi pomanjkanja lastnih programskih vsebin agencija APEK, lani naložila »strogo« kazen A Kanalu. Neke avgustovske sobote 2006, je moral omenjeni program opolnoči za dve uri prekiniti oddajanje.  Ironično je, da se je to zgodilo prav takrat, ko bi morala biti na sporedu ena redkih oddaj lastne produkcije – Dannyeve zvezde. Tako se zadeve lotimo Slovenci. 

2. Intelektualna lastnina – avtorske in sorodne pravice filmskih ustvarjalcev 

Avdiovizualni (filmski) producenti svoj dohodek na trgu ustvarjajo z distribucijo in javnim oddajanjem svojih del. Obveznosti uporabnikov opredeljujejo v pogodbah, s katerimi  posredno urejajo tudi pravice avtorjev in izvajalcev (režiserjev, igralcev, ipd.).  V domeni zaščite avdiovizualne produkcije, pa obstaja tudi nekaj izjem, na področjih, kjer je dohodek iz avtorskih in sorodnih pravic filmskih ustvarjalcev mogoče ali smiselno uveljavljati samo kolektivno. V Sloveniji takšne kolektivne organizacije ni in je nikoli ni bilo, zato na takšen način pravic ne uveljavlja in z njimi ne upravlja nihče.  

(Izjema je le zaščita na področju radiodifuzne retransmisije v kabelskih sistemih, ki jo po začasnem dovoljenju Urada za intelektualno lastnino izvaja kar združenje glasbenih avtorjev SAZAS. Zbrana nadomestila kabelskih operaterjev vestno nakazuje združenju AGICOA (V letu 2003 – 786.295,00 EUR, 2004 – 483.742,00 EUR, 2005 – 741.985,00 EUR). V preteklih treh letih, so tako tuji producenti od slovenskih kabelskih distributerjev prejeli slabe pol miljarde dobrih starih tolarjev, medtem ko domači niso dobili ničesar.) 

Tudi pravica do nadomestila za privatno reproduciranje, na podlagi sporne uredbe, ki je bila  izdana ob koncu lanskega leta, bi morala zagotoviti znatne dohodke filmskim ustvarjalcem, če bi obstajala organizacija, ki bi kolektivno zastopala njihove interese. 

(Tuje kolektivne organizacije, ki za upravičene producente, avtorje in izvajalce avdiovizualnih del razdeljujejo (in v nekaterih primerih tudi zbirajo) nadomestila za privatno reproduciranje, se na evropski ravni združujejo v kolektivni organizaciji EUROCOPYA. Slovenija tudi v tej mednarodni organizaciji še nima zastopnika.) 

Takole izgledajo dohodki iz tega naslova v nekaterih drugih evropskih državah in v primerjavi s »podjetnostjo« domačih avdiovizualnih producentov : 
 

Država                                       Delež izplačil avdiovizualnim producentom
 

Avstrija                                      1.100.000,00 EUR
Belgija                                        2.843.922,42 EUR
Francija                                     23.400.000,00 EUR
Španija                                     12.300.000,00 EUR
Švedska                                        810.000,00 EUR
Slovenija                                                 0,00 EUR

(Vir: Spletne strani EUROCOPYA) 

Ob teh dveh področjih, pa ne gre pozabiti še na dohodke iz javnega priobčevanja v trgovstvu, gostinstvu in drugje ter na dajanje videogramov v najem ali na voljo javnosti (videoteke in »on demand« ponudba).  

3. Knjižnična nadomestila  

Katastrofalni dohodki iz naslova knjižničnih nadomestil so poglavje zase. Država v javnih knjižnicah z izposojo komercialno izdanih filmov in glasbe dobesedno vzpodbuja piratsko kopiranje in ga potem »kompenzira« z nekakšnimi drobižki, imenovanimi »knjižnično nadomestilo«.

Tako po podatkih Cobissa g. Košak za 233 izposoj DVDja Outsider prejme 116,50 EUR nadomestila, medtem, ko bi izposoja v videotekah nanesla slabih 500 EUR, prodaja 233 DVDjev pa najmanj 1000,00 EUR. 

Ne nazadnje, bi veljalo preliti kapljo ali dve (elektronskega ali kakega drugega) črnila tudi na temo omejevanja legalizirane piracije filmov na internetu in drugod. 

Ali nujno potrebne subvencije slovenskemu filmu, po svoje pripomorejo k »tržni pasivnosti« njegovih ustvarjalcev? Prihodnost neizogibno prinaša konec predolgega obdobja kulturniškega jadikovanja nad pomanjkanjem cekinov in priložnosti za bolj konkretno delo. 

 Gostilne in prodajalci alkohola so v preteklosti, še posebej na slovenskem, posredno in/ali neposredno motivirali in vzpodbujali kulturni razvoj. Verzi velikana domače poezije, ki so postali eden najpomembnejših nacionalnih simbolov »Prijatli, obrodile so trte vince nam sladko..«, ljudsko izročilo : »Točajka, lepotička, natoči mi cvička.«, ali nemara kar : 

Če dala bo trtica
rujnega cvička
bo slišala gora
pet’ga kot tička.
Ljudska,

 so dokaz, da je bilo svoj čas pitje in točenje pijač integralni del, gibalo in vzpodbuda domači umetni in ljudski (po)ustvarjalnosti.  Bolj, ko dežela refoška in cvička postaja bogata in potrošniška, bolj se spontana, z alkoholom prepojena gostilniška (po)ustvarjalnost umika ceneni mehanski reprodukciji že davno ustvarjenih kulturnih stvaritev, storitev in blaga. Redki so primeri ohranjanja tradicionalnih vezi med petjem in pitjem, ki pa običajno ne sodijo v domeno t.i. glasbene industrije, pač pa so del bolj konzervativne kulturne (po)ustvarjalnosti (npr. krst novih pevcev Akademskega komornega zbora : “Nadalje morajo dokazati, da so poleg ostalih kvalitet, tudi zgledni pivci.“).

Postajamo bolj trezni in bolj bogati, a nam zato tudi do pesnjenja in petja ni več. Namesto tega iščemo tolažbe v materialnih derivatih ustvarjalnosti, kot so dobički iz prodaje nosilcev zvoka in pravice, ki izvirajo iz intelektualne lastnine. 

Rešitev JE v alkoholu!

(in revščini)